Konec sveta je osvojen, Atlantik je še vedno ledeno hladen, obleka zakurjena, školjka v žepu, sonce je že zdavnaj zašlo in jaz sem na Portugalskem. No, nisem se ravno zbudila tam, bi pa skoraj lahko rekla, da sem se v zadnjem trenutku (ponovno) odločila, da jo po Caminu ucvrem še malo tja. Kakšnih 20 km pred koncem sveta mi je bil ponujen izziv, ki sem ga sprejela, in ker se toliko poznam, da vem, da ga bom doma bolj težko izpolnila, sem se odpravila na Portugalsko.
Portugalske brez Porta ni, zato sem v Santiagu sedla na avtobus in se najprej odpeljala v Porto preverit, ali v kavarni Guarani (ena najstarejših kavarn v mestu) še vedno postrežejo z najboljšo kavo. V mestu sem se pojavila brez rezervacije za nočitev, saj se mi je zdelo, da se bo kakšna poceni soba že našla tudi zame. Po mesecu in več sem si zaželela svoje sobe s kopalnico, ki jo bom uporabljala samo jaz. In dobila sem jo, nasproti kavarne Guarani. Sicer sem malo že pozabila, kako na Portugalskem zgledajo ugodni hoteli, ampak dobila sem svojo sobo s samo mojo kopalnico. Sicer pa nisem prišla v Porto zaradi hotelske sobe.
Po kavi v kavarni Guarani so me ulice odnese k reki Duero. Že ob sprehodu je moj pogled ujela mizica, ki ni pripadala nobeni restavraciji in me je ob povratku v sobo prepričala, da sem zavila v prodajalno vin, kjer so ponujali degustacijo. Naučila sem se, da kadar ne poznam ničesar, vprašam, kaj je najljubše gostitelju, in običajno vedno dobiim kaj dobrega... Tudi tokrat se je taktika izkazala za uspešno. Še cena je bila odlična (ni imela drobiža, zato je bil to moj lucky day). Sedla sem za prijetno mizico tik ob reki, poslušala fado, ki je prihajal s sosednjega brega, in se pripravljala na izziv. V času, ko sem uživala, se mi je pridružilo še nekaj uživačev, dovolj, da bi se v blagajni nabralo nekaj kovancev. Odločila sem se, da poskusim še eno vino, da bo računica lažja, ampak drobiža še vedno ni bilo dovolj. Vinska hiša Calem vedno znova poskrbi za prijetna presenečenja; pred leti sem v njihovi kleti imela priliko doživeti tradicionalno trgatev in poskusiti najboljši portovec na svetu.
Ker me je naslednji dan čakalo veliko druženja z avtobusom, sem se počasi odpravila proti hotelu. Ravno pravi čas, da sem ujela tonsko vajo, skočila še po nekaj toplega in se vrnila na koncert tradicionalne glasbe v sklopu festivala "Na verandi", ki poteka v avgustu. Bilo je odlično; z balkona stare stavbe so nas zabavali razpoloženi glasbeniki, ki so svoje veselje prenesli na ulico.
Naslednji dan me je čakala pot do Lizbone in naprej, 200 km južneje do majhne (včasih) ribiške vasice, Porto Covo, ki danes živi predvsem od turizma. In še vedno sem tukaj in bom tukaj ostala do konca. Spustila bom Lizbono, obisk katere sem načrtovala za zadnji dan, če bo seveda prosta postelja v hostlu. Tudi ta hostel je pravo malo presenečenje. Rezervirala sem ga v zadnjem trenutku. Slike na intenetu so obljubljale ogromno, in rekla sem si, da če dobim samo polovico od obljubljenega na slikah, bo odlično. Dobila pa sem točno to, kar so obljubljale slike, in še več. Prvo pravilo hostla je "No stress inside the building, relax".