Petek, 20.6.
V službi zaključim ob pol treh in odhitim proti Logatcu, kjer me že pričakata otroka. Konec šole, konec vrtca. Juhej, tokrat se tega konca tudi sama veselim, čeprav počitnice pomenijo ponavadi tudi veliko skrbi. A letošnjega dopusta bo zaradi v septembru prihajajočega se novega družinskega člana dovolj, da uskladimo urnike. Naša »poplavljenka« Svjetlana bo z Luko ostala doma, saj je mali zbolel, Zoran in Simon pa nas čakata, da se jima pridružimo na Robidišču. To je, upam, tudi zadnje noro hitenje iz službe na drugi konec Slovenije za lep čas.
Sobota, 21.6.
Zdi se, da se je sezona letos začela nekoliko hitreje oziroma se pojavlja v dveh valovih. In tale sobota je noro pestra. Na počitnicah imamo nadvse pestro družbo: v malem apartmaju je mala družinica iz Novosibirska. Prvič so v Evropi in pristali so ravno na Robidišču. Od tu so šli do Čedada, pa v Kobarid, en dan so ostali ves dan v vasi. Potem jih čaka Ljubljana, kjer se bodo pozanimali, da odpro firmo, preko katere bi lahko začeli poslovati v Sloveniji.
V mali hiški je Avstrijec s prijateljico in kužkom. To je eden najbolj nasmejanih ljudi. Pravi, da v Posočju preživlja veliko časa. In tokrat si je izbral Robidišče. Zadovoljen prosi edino, če mu lahko uredimo signal, da bi gledal nogomet. Prijateljica zavija z očmi, a Simon se ga usmili.
Zvečer se nam pridruži Petra s svojo kužko Moro. Ob vinu in slastni krompirjevi juhi vsi skupaj povečerjamo. Ugotavljamo, da smo prava slovanska druščina: Srb, Rusi in Slovenci. Ugotavljamo, kako se razumemo in se smejimo enakim besedam, ki v drugih jezikih pomenijo nekaj povsem drugega. A našega zadnjega sostanovalca nismo pričakali. Po telefonu me pokliče šele ob dveh zjutraj, pridem mu naproti v vas in mu pokažem, kje si lahko odpočije.
Nedelja, 22.6.
Zoran že od jutra pomaga Simonu, da pokrijeta nadstrešek. Nočni prišlek, Nathan iz Chichaga, ki v Brdih išče vinarske posle, se kmalu zbudi in skupaj s Petro jima pripravim slasten zajtrk. Bolj svežih jajčk preprosto - ni. Svetujem mu, kam se lahko odpravi na kolesarsko turo – Kobarid – Čedad – Livek – Kolovrat – in nazaj.
Mala Rusinja Maška z našima otrokoma pase kokoške. Navdušena je nad dogajanjem. Njen očka pove, da imaj sami najbližji počitniški kraj kar 600 km stran.
S Petro opraviva intervju, da bi napisala članek. Poslovim se in poračunam z Avstrijcem. Čez tri dni se vrne…
Vmes operem pet strojev perila, pripravim dve hiški, pospravim naše reči, ki so po vsej hiši. Za okolico poskrbita Simon in Zoran.
Še pakiranje zelenjave, tokrat peljemo tri zabojčke v Logatec. In že smo nared, da »predamo posle« starim staršem. Mi namreč odhajamo na kratek dopust na morje. Bolj zaradi otrok – sama se namreč odlično počutim tudi na Robidišču, še posebej, če pomislim, da prihaja k nam ves svet.
Pot domov je mirna. Spet sem utrujena, da komaj gledam. A občutek neskončne sreče, da delamo dobro in ne zaman, je prisoten. In to vliva nove energije.