Zelo malo se je premaknilo, glede na moje strahove zadnjega dnevnika, na področju gotovih dejstev priprave projekta Rekreatur. Zato mi oznanjanje, da se je začel "veseli december," pomeni le veliko nervozo. Po izkušnjah vem, da se bodo vse splošne delovne aktivnosti končale okoli 19. decembra, mi pa imamo še toliko stvari nedorečenih.
Pri tem seveda mislim na konkretno vsebino spletnih strani, ki jim še vedno manjka 100 % določena trasa in lokacija dogodka. Zato zamujamo s prevodom v angleščino in...dovolj je stokanja. V teh 14 dneh bo pač treba podvojiti aktivnosti. Beseda "podvojiti" pa v tem času pomeni, da elektronsko sporočilo ni dovolj, potreben je še telefonski klic z večnim "ste prejeli moje sporočilo?" in še bolj splošnim "ne vem, bom pogledal, veste, imamo strašno gnečo.." Sicer je to razumljivo, saj so naši sogovorniki globoko v turizmu, a vseeno. Občutek ni prijeten.
Nostalgično se spomnim na čas, ko sta se pojavila internet in elektronska pošta. Pred njima je bilo dovolj, da si poslal pismo, počakal par dni na odgovor, če je bilo nujno, in kakšne 14 dni za običajni odgovor. V tem času si marsikaj lahko premislil, počel kaj drugega. Nikoli ti ni bilo treba klicati po telefonu s "ste prejeli našo pošto?". Resnici na ljubo je bilo treba klicati le za poslane račune. Ta pošta se je vedno rada izgubila. In ko sta prišla tista dva iz uvoda tega odstavka, so nam obljubljali "ogromen prihranek časa". Zdaj, ko smo že globoko v elektronski eri, ga še vedno iščem in vidim ravno nasprotno. Časa je vse manj. Vse mora biti takoj, če ni takoj, si že pozabljen!
Zaneslo me je, a vseeno, december je pač od nekdaj dolg le za polovico meseca, in mogoče je to tudi prav. Treba se je malo ustaviti in zajeti sapo. In zakaj to nebi bilo ravno decembra?
In s temi besedami naj tudi končam današnji dnevnik.