Velikokrat se zalotim, da intenzivno premišljujem, ali je avgust pravi datum za izvedbo dogodka Rekreatur. Vse formalnosti, kot je pridobivanje dovoljenj, razne vloge, soglasja in druga potrebna "šara", da se sploh smemo pojaviti na cesti, teče obupno počasi, saj je vedno nekdo na dopustu. A na koncu se kot po čudežu vse razreši.
Tako se mi je te dni v veliki meri odvalil kamen od srca, saj se v Italiji približuje legendarni "feragosto" in vsi postopki urejanja formalnosti pri pridobivanju dovoljenja na italijanskih cestah so stekli kot po maslu.
Malce preveč se vleče le dogovarjanje s turističnimi ponudniki na obeh kontrolnih točkah. Tu ugotavljam, da imamo Slovenci to bistveno bolje organizirano, saj vedno in brez pretiranega truda najdemo pravega sogovornika. V Italiji pa bolj velja sistem, da "nihče ne ve, kdo bi to lahko delal". Sprašujem se, zakaj je potem njihov turizem bistveno bolj uspešen od našega. Kje se zatika?
Odgovor na vprašanje prepuščam turističnim inštitucijam, a bojim se, da tudi njim to ni najbolj jasno.
Zgoraj sem omenjal čas dopustov, ki prihaja, in zato ga bom izkoristil med prvimi. Ko bo ta dnevnik objavljen, se bom ravno vračal s kolesarsko-plavalnega uživanja v hrvaški Istri. Ta je že kar nekaj časa moj cilj in vem, da če lepe želje ne uresničiš, te bo morila ves čas. Leta bodo odtekla, z njimi pa tudi fizična moč in tvoja volja. In želja bo ostala grenak spomin.
In naj z veselim pričakovanjem kolesarskih užitkov in odklopa od elektronskih pripomočkov končam današnji dnevnik.